Preskoči na glavno vsebino

Kako sprejeti neplodnost

V Sloveniji je vse več takih parov, ki  ne morejo imeti otrok. Posvojitev ni preprosta stvar – za posvojitev se je težko odločiti, še težje pa posvojenca dobiti. Pri nas to dodatno otežuje neustrezna zakonodaja in neusklajenost med centri za socialno delo. Leta 1992 je zato nastalo društvo Deteljica, ki povezuje posvojiteljske družine. Pogovorili smo se s pobudnikoma društva Marijo in Jožetom Stritarjem iz Rašice pri Turjaku. Zakonca Stritar sta po petih letih zdravljenja posvojila šestmesečno Ano. Dve leti kasneje pa je Marija rodila Jero.
Kdaj par spozna, da ne more imeti otrok?
"Zdravniki pravijo, da o neplodnosti govorimo, če po enem letu normalnega spolnega življenja ne pride do zanositve. To je teorija. Pri paru že po treh mesecih prizadevanja, da bi zanosila, lahko nastopi živčnost ali nervoza, ki to možnost še poslabša. Potem nastopijo dolgotrajne preiskave, postopki, operativni posegi in na koncu zdravniki par postavijo pred odločitev, da gre v postopek umetne oploditve. Zdravnikom je ta pot logična. Midva pa sva jih presenetila z raznimi vprašanji o tem postopku, moralni vprašljivosti in nazadnje tudi z odločitvijo, da se zanj ne bova odločila, ker gre tu za nenaravno pot spočetja, ki jo tudi kot kristjana ne sprejemava."
Koliko časa to traja?
"To lahko traja več let. Če se na primer par odloči za otroka po tridesetem letu, najprej traja eno leto, da se ugotovi neplodnost, nato gre k zdravniku in čaka na vrsto. Potem je potrebno nekaj pregledov in preiskav. Prav tako se čaka za vsak operacijski poseg. Leta pa tečejo kot blisk in hitro postane prepozno. Midva sva hodila na različne preiskave in zdravljenja pet let. Poleg zdravnikov sva obiskovala tudi bioenergetike, zeliščarje, homeopate. To je bila težka pot, pot najinega dozorevanja in zbliževanja."
Kdaj se par odloči, da bo posvojil otroka?
"To je zelo različno. Midva nisva bila deležna strokovne pomoči, da bi se dobro seznanila s tem, kaj pomeni posvojiti otroka. Že pred poroko sva se dogovorila, da bova v primeru, če ne bova mogla imeti otrok, posvojila. Ko pa sva se znašla sredi problema, je bilo drugače. Imela sva občutek manjvrednosti, vsak mesec sva doživljala nova razočaranja, ko ni prišlo do nosečnosti. Ves čas pa sva le imela upanje, da bo do tega prišlo. Prošnjo za posvojitev sva oddala, preden sva dozorela za ta korak. Želela sva si namreč, da bi zdravniki ugotovili vzrok neplodnosti in bi se s tem pač morala sprijazniti. Par, ki ne sprejme svoje neplodnosti, in o tem ne more sproščeno govoriti, ni zrel za posvojitev. To je kot bolezen: dokler je ne sprejmeš in bolečino le pestuješ, ne boš ozdravil. Ko pa bolezen sprejmeš, si že na poti ozdravitve. Pri neplodnosti gre tudi za stopničke na poti. Zelo težko sva se odločala za razne postopke zdravljenja. Veliko sva se spraševala o moralni sprejemljivosti le teh. Pri tem sva doživljala stiske in jih prerasla šele, ko sva se odločila, da na to ne pristaneva. Ponovno sva dozorevala ob odločanju, da sprejmeva tujega otroka. Ni bilo lahko, saj sva morala razčistiti z mnogimi vprašanji in predsodki."
Se pari, ki ne morejo imeti otrok zaradi tega čutijo v Cerkvi zapostavljene?
"V Cerkvi zelo pogrešava »prostor« tudi za poročene pare brez otrok. Še vedno sva občutljiva na to, da zakonca in zakon kar istovetijo s staršema in družino. Ko je Jezus posvetil ljubezen med možem in ženo in jo povzdignil v zakrament, sploh ni omenil otrok. Ti so seveda logična in zaželena posledica te ljubezni, ne pa pravilo. Zakonca sta sama po sebi posvečena po zakramentu zakona in enakovredna s tistimi zakonci, ki jim je dano tudi starševstvo. Midva pa sva velikokrat občutila, da miselnost v Cerkvi ni takšna. Prav tako ne odobravava, da se večje število otrok postavlja kot nekakšen ideal krščanske družine, saj vendar ni dosegljiv za kar velik del zakoncev. Skoraj 13 % je v Sloveniji neplodnih parov, mnogi pa kljub veliki želji in prizadevanju ne morejo imeti več kot enega ali dva otroka. So tudi pari, ki bi jih sicer po biološki strani lahko imeli več, pa jih iz različnih razlogov nimajo. Seveda pa spoštujeva in občudujeva pogum in napor vseh zakoncev, ki se odločijo za več otrok, saj ni vse tako lepo in idilično, kot večinoma izgleda na fotografijah. V najini zakonski skupini imajo kar trije pari po sedem otrok. Tudi midva sva si želela vsaj štiri. Toda Bog že ve, zakaj je nekatere poklical, da imajo manj otrok. Taki pari imamo svojo življenjsko pot, ki je tudi pričevalska."
Pri nas je veliko parov, ki želijo posvojiti otroka in na to čakajo več let. Kako sploh poteka postopek posvojitve?
"V Sloveniji je to področje zelo neurejeno. Vsak občinski center za socialno delo ima svojo politiko, med seboj niso povezani. Center sam odloča, kako bo ravnal, ko se otrok pojavi. Nekateri Centri nočejo otroka oddati v drugo občino in iščejo posvojitelje samo znotraj svojega kraja. Otrok je premalo, da bi zadostili prošnjam vseh, ki želijo posvojiti. Po drugi strani pa je mnogo otrok, ki živijo v zanje povsem neprimernih razmerah, a jih ne odkrijejo, da bi lahko šli v posvojitev ali rejništvo z namenom posvojitve. Preveč je tudi otrok v t.i. klasičnem rejništvu. To pomeni, da živijo v rejniški družini, ki prejema za to neko finančno pomoč. Tako rejništvo je sicer lahko zelo dobro, pa vendar za otroka ni pravi dom, kot ga ima posvojeni otrok, ki ima pred zakonom vse pravice (tudi do dedovanja), tako kot rodni otrok. Ob posvojitvi dobi nov rojstni list, kjer sta vpisana posvojitelja kot starša, lahko dobi tudi nov priimek ali celo ime. Biti posvojen je neprimerno bolje kot biti v reji. Pa ne gre le za materialne pravice, ampak predvsem za čustvene. Nekomu pripadati pomeni topel občutek, ki človeku osmišlja življenje."
Včasih so bili biološki roditelji posvojencev skrivnost. Otroci so odrasli, ne da bi vedeli za svoje poreklo. Je danes drugače?
"Najina starejša hči, ki je posvojenka, ima dvojno identiteto. Rodila jo je neka druga ženska. Tega ne moremo skriti in otrok ima pravico do tega, da zve za svoje korenine. Če posvojitelja  nista ozdravila svoje bolečine zaradi neplodnosti, je posvojenec blažilo za to rano, ki je še vedno sveža. Te vloge pa otrok nikakor ni dolžen sprejeti in jo izpolnjevati. Zato mnogokrat pride do problemov. S hčerko, pa tudi s sosedi, prijatelji in sorodniki, že od vsega začetka govoriva o vseh dejstvih njene življenjske poti,. Do sedmega leta je to jemala kot dejstvo. Potem pa se je začela zavedati svoje dvojne identitete, v kateri se težko znajde. V puberteti ji bova verjetno morala še bolj stati ob strani. Včasih ji otroci rečejo, da nima pravega očka in mamice. Ne moreva si predstavljati, da v naši družini nebi imeli povsem razčiščenih pojmov in terminologije glede posvojitve. Veva za primer, ko je posvojenec za resnico o svoji identiteti izvedel šele v puberteti, in naredil samomor. Pa to ni osamljen primer."
Kako gledajo na posvojenca sorodniki in sosedje?
"Zelo pozitivno, a predvsem zaradi tega, ker sva jih na to pripravila. Pa vendar so naju nekateri gledali kot dobrotnika, ki sva vzela siroto brez staršev. To ni res. Odločila sva se za tujega otroka, ker rodnih nisva mogla imeti. Biološke starše, predvsem mamo, pa so večinoma obsojali. A stvar ni tako črno-bela. Večina žensk, ki se odpove otroku, doživlja veliko stisko. Tu ne gre za neodgovorne ženske, ampak za premlade, socialno ogrožene ali za ženske, ki jih je partner zapustil in so prepuščene samemu sebi. Poznava kar nekaj pretresljivih zgodb o tem…"
Kaj je Deteljica?
"Deteljica je društvo posvojiteljskih družin, ki ima glavno nalogo pomagati prebroditi težave neplodnosti parom in jih temeljito informirati o možnosti rejništva in posvojitve. Kot par brez otrok, se s to svojo bolečino nekako nisva znašla niti v najini zakonski skupini. Pogrešala sva pare s podobno izkušnjo. Na Centru za socialno delo, kjer sva vložila prošnjo za posvojitev, so opravili samo nekaj formalnosti. Kaj več se z nama niso ukvarjali. Tako sva pred desetim leti dala pobudo za srečevanje parov s podobno izkušnjo, kot sva jo imela midva. S strokovno pomočjo socialne delavke Viktorije Bevc smo ustanovili več skupin parov, ki čakajo na posvojitev. Iz teh skupin je nastalo društvo Deteljica. Pari, ki se v Deteljici pripravljajo na posvojitev, navadno ne dozorijo le za posvojitev zdravih dojenčkov,  kar si v začetku večina želi. Mnogi se odločijo, da bodo sprejeli tudi starejšega otroka, otroka z večjimi čustvenimi potrebami, bolnega ali drugače prizadetega otroka. V nekaterih krogih Deteljica s svojim programom priprave bodočih posvojiteljev doživlja nasprotovanje, česar ne moreva razumeti. Misliva pa, da to izhaja zgolj iz »strokovnega« ljubosumja. Deteljica nima nikakršnega pooblastila, da izvaja posvojitve. Da pa poslanstvo, ki ga opravlja, opravlja dobro, se vidi po tem, da veliko otrok s prej omenjenimi težavami na koncu le najde primerne in ljubeče nove starše prav med pari v tem društvu."
Pogovarjal in fotografiral je Tino MAMIĆ
Objavljeno v mesečniku Ognjišče februarja 2002

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…