Kje je dom publicista Milana Gregoriča? Kjer je človekov dvom nedotakljiv

Pri tržaški založbi Mladika je luč sveta ugledala že deveta knjiga uglednega istrskega publicista Milana Gregoriča. V njej so zbrana tako besedila, ki so že bila objavljena (večinoma prav v našem časniku), kot tudi tista, ki jih nekateri mediji avtorju niso hoteli objaviti. Združena po tematskih sklopih z veznim besedilom, ki pojasnjuje okoliščine, ponuja knjiga zanimiv pogled na Primorsko in slovensko družbeno dogajanje zadnjih treh desetletij.

Naslov knjige Moj dom je logična izbira, tako glede na verze z zadnje strani knjige, kot tudi glede na Gregoričevo življenjsko delo. Gregoričev življenjski motto se namreč skriva prav v tam navedenih besedah: “Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”

Gregoričev dom je namreč tam, ”kjer je človekov dvom nedotakljiv, kjer človek pomeni več kot sistem in kjer je bogastvo rezultat dela in pravične delitve”. Različnost v mišljenju simbolizirajo tudi barve mavrice na naslovnici. Avtor pravi, da je z lokom mavrice hotel povedati, da se prav s svobodo misli spajata dva svetova, eden iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije, drugi pa po njej.

Iz prispevkov, ki so nastajali v zadnjem desetletju totalitarizma in v dvajsetih letih demokracije, veje Gregoričeva pokončnost. Avtor ne skriva svoje preteklosti, pa čeprav bi zaradi tega morebiti izgubil kakšno simpatijo, tako med bralci enega kot tudi drugega slovenskega političnega tabora.

Nekdanji semeniščnik in nekdanji komunist je tako semenišče kot partijo zapustil neprostovoljno - zaradi izključitve. Svoje kritike namreč nikdar ni skrival, klub visoki ceni. Večni idealist in večni pronicljivo kritični opazovalec v vsakem družbenem pojavu vidi tako dobre kot slabe lastnosti. Črno-belega slikanja ne pozna, pa najsi gre za komuniste ali demokrate, Cerkev ali državo in nenazadnje - tudi za koprskega župana. Odkritosti nihče ne mara, zato so v knjigi posebej dragoceni tisti prispevki, ki jih je Gregorič doslej priobčil samo ustno, ali oni, ki jih mediji niso hoteli objaviti.

Enajst vsebinskih sklopov omogoča, da beremo samo vsebino, ki nas zelo zanima, drugo pa prepustimo za kasneje. V prvem poglavju opisuje družbene travme iz obdobja razsula realsocialističnega sistema - od policijskih represalij na nekaterih prireditvah do luške in novinarske stavke, od aretacije četverice do položaja vernikov v režimu.

Drugo poglavje zajema obdobje nastanka prvih demokratičnih strank, osamosvojitev in medijsko poročanje v tem obdobju ter na danes povsem pozabljeni “verjetni politični umor Ivana Krambergerja”.

Naslednji sklopi se ubadajo z vprašanji sprave v Istri, odnosom med državo in Cerkvijo, Evropo, 11. septembrom, “tranzicijskim Avgijevim hlevom”, društvom Tigr in italijanskimi neofašisti, “s fenomenom Boris Popovič” in z ekologijo. Zadnje poglavje pa posega v človekovo intimo, v avtorjevo dušo, saj odkrito spregovori o sebi in uporablja izraz “poskus javne spovedi“.

Koristno bi bilo, če bi knjigo Moj dom prebral vsak primorski, posebej še istrski intelektualec, ki ga količkaj zanima politika. Še bolje bi jo bilo imeti tudi na svoji knjižni polici, saj gre za podatke novejše primorske politične, medijske in gospodarske zgodovine, ki jih je družba zelo hitro potisnila v pozabo. Pri tem sploh ni pomembno, ali se z razmišljanji avtorja strinjamo. Gre za subjektiven pogled na družbo, ki pa je zelo pomenljiv, tako za tiste, ki so z Gregoričem podobnih, kot tudi povsem nasprotnih misli.

Objavljeno v Primorskih novicah avgusta 2010

“Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”

Milan Gregorič, publicist

besedilo in fotografija: Tino Mamić