Preskoči na glavno vsebino

Kje je dom publicista Milana Gregoriča? Kjer je človekov dvom nedotakljiv

Pri tržaški založbi Mladika je luč sveta ugledala že deveta knjiga uglednega istrskega publicista Milana Gregoriča. V njej so zbrana tako besedila, ki so že bila objavljena (večinoma prav v našem časniku), kot tudi tista, ki jih nekateri mediji avtorju niso hoteli objaviti. Združena po tematskih sklopih z veznim besedilom, ki pojasnjuje okoliščine, ponuja knjiga zanimiv pogled na Primorsko in slovensko družbeno dogajanje zadnjih treh desetletij.
Naslov knjige Moj dom je logična izbira, tako glede na verze z zadnje strani knjige, kot tudi glede na Gregoričevo življenjsko delo. Gregoričev življenjski motto se namreč skriva prav v tam navedenih besedah: “Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”
Gregoričev dom je namreč tam, ”kjer je človekov dvom nedotakljiv, kjer človek pomeni več kot sistem in kjer je bogastvo rezultat dela in pravične delitve”. Različnost v mišljenju simbolizirajo tudi barve mavrice na naslovnici. Avtor pravi, da je z lokom mavrice hotel povedati, da se prav s svobodo misli spajata dva svetova, eden iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije, drugi pa po njej.
Iz prispevkov, ki so nastajali v zadnjem desetletju totalitarizma in v dvajsetih letih demokracije, veje Gregoričeva pokončnost. Avtor ne skriva svoje preteklosti, pa čeprav bi zaradi tega morebiti izgubil kakšno simpatijo, tako med bralci enega kot tudi drugega slovenskega političnega tabora.
Nekdanji semeniščnik in nekdanji komunist je tako semenišče kot partijo zapustil neprostovoljno - zaradi izključitve. Svoje kritike namreč nikdar ni skrival, klub visoki ceni. Večni idealist in večni pronicljivo kritični opazovalec v vsakem družbenem pojavu vidi tako dobre kot slabe lastnosti. Črno-belega slikanja ne pozna, pa najsi gre za komuniste ali demokrate, Cerkev ali državo in nenazadnje - tudi za koprskega župana. Odkritosti nihče ne mara, zato so v knjigi posebej dragoceni tisti prispevki, ki jih je Gregorič doslej priobčil samo ustno, ali oni, ki jih mediji niso hoteli objaviti.
Enajst vsebinskih sklopov omogoča, da beremo samo vsebino, ki nas zelo zanima, drugo pa prepustimo za kasneje. V prvem poglavju opisuje družbene travme iz obdobja razsula realsocialističnega sistema - od policijskih represalij na nekaterih prireditvah do luške in novinarske stavke, od aretacije četverice do položaja vernikov v režimu.
Drugo poglavje zajema obdobje nastanka prvih demokratičnih strank, osamosvojitev in medijsko poročanje v tem obdobju ter na danes povsem pozabljeni “verjetni politični umor Ivana Krambergerja”.
Naslednji sklopi se ubadajo z vprašanji sprave v Istri, odnosom med državo in Cerkvijo, Evropo, 11. septembrom, “tranzicijskim Avgijevim hlevom”, društvom Tigr in italijanskimi neofašisti, “s fenomenom Boris Popovič” in z ekologijo. Zadnje poglavje pa posega v človekovo intimo, v avtorjevo dušo, saj odkrito spregovori o sebi in uporablja izraz “poskus javne spovedi“.
Koristno bi bilo, če bi knjigo Moj dom prebral vsak primorski, posebej še istrski intelektualec, ki ga količkaj zanima politika. Še bolje bi jo bilo imeti tudi na svoji knjižni polici, saj gre za podatke novejše primorske politične, medijske in gospodarske zgodovine, ki jih je družba zelo hitro potisnila v pozabo. Pri tem sploh ni pomembno, ali se z razmišljanji avtorja strinjamo. Gre za subjektiven pogled na družbo, ki pa je zelo pomenljiv, tako za tiste, ki so z Gregoričem podobnih, kot tudi povsem nasprotnih misli.

Objavljeno v Primorskih novicah avgusta 2010
“Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”
Milan Gregorič, publicist

besedilo in fotografija: Tino Mamić

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov