Preskoči na glavno vsebino

BAZOVICA 1930: Pomor, ki je zanetil upor

Preprost kamnit steber s štirimi priimki skromno obeležuje dogodek, ki v slovenski in posebej primorski zgodovini močno odmeva vse do danes. Pred 80 leti je namreč strelski vod, sestavljen iz 56 črnih srajc, z eno samo salvo pokončal štiri tržaške antifašiste: Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča.

Šestega septembra bo minilo osem desetletij od eksekucije na gmajni pri Bazovici. Ambicija fašistov in njihovega voditelja Benita Mussolinija je bila s štirimi smrtnimi kaznimi in več desetletji zapora ustrahovati primorske nacionaliste in ves narod. Na dan sodbe pa je v “osmem letu fašistične ere” strah pokazala italijanska država, saj so v tržaškem pristanišču zasidrali kar deset vojnih ladij, ki so usmerile topove proti mestu. Za usmrtitev četvorke ujetnikov so proti Krasu poslali cel bataljon vojakov. Notranji minister je v vsej državi prepovedal zborovanja in vsem krajevnim oblastem zaukazal strogo čuječnost.

Posebno sodišče
Posebno sodišče za zaščito države, ki je v času svojega delovanja (1927-43) obsodilo 4556 ljudi na skupaj 27.742 let zapora, 41 pa smrt, se je posebej za ta proces preselilo iz Rima v Trst. Eksekucija je bila sklep večmesečnega delovanja vlade proti tigrovcem zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časnika, pri čemer je bil nehote ubit njegov urednik. Sledile so množične aretacije, zapori in mučenja. Petnajst članov tržaške Borbe in trije tigrovci so bili na procesu obsojeni: štirje na smrt, drugih štirinajst pa na zaporne kazni, ki v seštevku znesejo kar 148 let.
Usmrtitev se je zgodila že nekaj ur po koncu procesa. Posebno sodišče, ki ga je ustanovil diktator Mussolini, namreč ni dovoljevalo priziva. Tudi prošnje za pomilostitev, ki so jo podpisali obsojenci, italijanskemu kralju Viktorju Emanuelu s sodišča sploh niso odposlali. Naslednje jutro so navsezgodaj na smrt obsojene nekaj po peti uri zjutraj peljali na strelišče pri Bazovici. 56 vojakov se je razporedilo v tri stranice kvadrata, četrto so sestavljali štirje stoli. Nanje so se usedli trgovec Ferdo Bidovec (22), bančni sel Franjo Marušič (24), trgovec Alojzij Valenčič (33) in uradnik Zvonimir Miloš (26). Vsi štirje Tržačani, slednji po narodnosti Hrvat. Odklonili so, da bi jim prevezali oči, in dva sta tik pred salvo uspela izreči “Živela Jugoslavija!” Ubite so položili v krste in jih skrivaj zakopali na tržaškem pokopališču sv. Ane.
O usmrtitvi so telegrafsko takoj obvestili Mussolinija, ki je osebno odločal o poteku procesa. Zaskrbljenost pa duceja ni minila. Še nekaj dni kasneje je napeto sledil, o čem poročajo tuji mediji, in potem dal resničnost podatkov iz časnikov osebno preverjati.
Interpretacija
Italijanski zgodovinarji se s procesom niso veliko ukvarjali, pravi zgodovinar dr. Gorazd Bajc (38) s koprske Fakultete za humanistiko: “Za nekatere, zlasti za del politike in publicistike, so bazovski fantje le teroristi.” V Trstu rojeni zgodovinar opozarja tudi, da je pojem terorizem v zadnjih letih treba gledati drugače kot pred stoletjem. Omeni tudi razcepljenost pri obeleževanju spomina na Bazovico med Slovenci, ki je bila močna med zamejsko levico v času informbiroja (1948). Hkrati pa pravi: “Morda pa je ravno okoli Bazovice bilo doslej še največ enotnosti, saj gre za spomin na prve protifašiste pri nas in širše v Evropi. Prav tržaški proces je pomenil prelomnico za evropsko javno mnenje, ki je bilo prvič seznanjeno, da na območju Julijske krajine ni vse v redu. Sami Slovenci so Bazovico 'posvojili' kot simbolni moment upora. Partizansko gibanje je Bazovico pogosto uporabljalo kot simbol, spomina pa ni moglo nikoli monopolizirati.”


Preprost spomenik s štirimi priimki bazoviških žrtev je vse od postavitve tarča številnih oskrunitev italijanskih neofašistov






Čeprav so slovenski napisi velikokrat tarča vandalizma, pa zadnji napis govori, da so bili na delu okoljski aktivisti

 Ruj na bazovski gmajni pozno poleti 2010

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov