Preskoči na glavno vsebino

BAZOVICA 1930: Pomor, ki je zanetil upor

Preprost kamnit steber s štirimi priimki skromno obeležuje dogodek, ki v slovenski in posebej primorski zgodovini močno odmeva vse do danes. Pred 80 leti je namreč strelski vod, sestavljen iz 56 črnih srajc, z eno samo salvo pokončal štiri tržaške antifašiste: Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča.

Šestega septembra bo minilo osem desetletij od eksekucije na gmajni pri Bazovici. Ambicija fašistov in njihovega voditelja Benita Mussolinija je bila s štirimi smrtnimi kaznimi in več desetletji zapora ustrahovati primorske nacionaliste in ves narod. Na dan sodbe pa je v “osmem letu fašistične ere” strah pokazala italijanska država, saj so v tržaškem pristanišču zasidrali kar deset vojnih ladij, ki so usmerile topove proti mestu. Za usmrtitev četvorke ujetnikov so proti Krasu poslali cel bataljon vojakov. Notranji minister je v vsej državi prepovedal zborovanja in vsem krajevnim oblastem zaukazal strogo čuječnost.

Posebno sodišče
Posebno sodišče za zaščito države, ki je v času svojega delovanja (1927-43) obsodilo 4556 ljudi na skupaj 27.742 let zapora, 41 pa smrt, se je posebej za ta proces preselilo iz Rima v Trst. Eksekucija je bila sklep večmesečnega delovanja vlade proti tigrovcem zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časnika, pri čemer je bil nehote ubit njegov urednik. Sledile so množične aretacije, zapori in mučenja. Petnajst članov tržaške Borbe in trije tigrovci so bili na procesu obsojeni: štirje na smrt, drugih štirinajst pa na zaporne kazni, ki v seštevku znesejo kar 148 let.
Usmrtitev se je zgodila že nekaj ur po koncu procesa. Posebno sodišče, ki ga je ustanovil diktator Mussolini, namreč ni dovoljevalo priziva. Tudi prošnje za pomilostitev, ki so jo podpisali obsojenci, italijanskemu kralju Viktorju Emanuelu s sodišča sploh niso odposlali. Naslednje jutro so navsezgodaj na smrt obsojene nekaj po peti uri zjutraj peljali na strelišče pri Bazovici. 56 vojakov se je razporedilo v tri stranice kvadrata, četrto so sestavljali štirje stoli. Nanje so se usedli trgovec Ferdo Bidovec (22), bančni sel Franjo Marušič (24), trgovec Alojzij Valenčič (33) in uradnik Zvonimir Miloš (26). Vsi štirje Tržačani, slednji po narodnosti Hrvat. Odklonili so, da bi jim prevezali oči, in dva sta tik pred salvo uspela izreči “Živela Jugoslavija!” Ubite so položili v krste in jih skrivaj zakopali na tržaškem pokopališču sv. Ane.
O usmrtitvi so telegrafsko takoj obvestili Mussolinija, ki je osebno odločal o poteku procesa. Zaskrbljenost pa duceja ni minila. Še nekaj dni kasneje je napeto sledil, o čem poročajo tuji mediji, in potem dal resničnost podatkov iz časnikov osebno preverjati.
Interpretacija
Italijanski zgodovinarji se s procesom niso veliko ukvarjali, pravi zgodovinar dr. Gorazd Bajc (38) s koprske Fakultete za humanistiko: “Za nekatere, zlasti za del politike in publicistike, so bazovski fantje le teroristi.” V Trstu rojeni zgodovinar opozarja tudi, da je pojem terorizem v zadnjih letih treba gledati drugače kot pred stoletjem. Omeni tudi razcepljenost pri obeleževanju spomina na Bazovico med Slovenci, ki je bila močna med zamejsko levico v času informbiroja (1948). Hkrati pa pravi: “Morda pa je ravno okoli Bazovice bilo doslej še največ enotnosti, saj gre za spomin na prve protifašiste pri nas in širše v Evropi. Prav tržaški proces je pomenil prelomnico za evropsko javno mnenje, ki je bilo prvič seznanjeno, da na območju Julijske krajine ni vse v redu. Sami Slovenci so Bazovico 'posvojili' kot simbolni moment upora. Partizansko gibanje je Bazovico pogosto uporabljalo kot simbol, spomina pa ni moglo nikoli monopolizirati.”


Preprost spomenik s štirimi priimki bazoviških žrtev je vse od postavitve tarča številnih oskrunitev italijanskih neofašistov






Čeprav so slovenski napisi velikokrat tarča vandalizma, pa zadnji napis govori, da so bili na delu okoljski aktivisti

 Ruj na bazovski gmajni pozno poleti 2010

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…