Preskoči na glavno vsebino

BAZOVICA 1930: Pomor, ki je zanetil upor

Preprost kamnit steber s štirimi priimki skromno obeležuje dogodek, ki v slovenski in posebej primorski zgodovini močno odmeva vse do danes. Pred 80 leti je namreč strelski vod, sestavljen iz 56 črnih srajc, z eno samo salvo pokončal štiri tržaške antifašiste: Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča.

Šestega septembra bo minilo osem desetletij od eksekucije na gmajni pri Bazovici. Ambicija fašistov in njihovega voditelja Benita Mussolinija je bila s štirimi smrtnimi kaznimi in več desetletji zapora ustrahovati primorske nacionaliste in ves narod. Na dan sodbe pa je v “osmem letu fašistične ere” strah pokazala italijanska država, saj so v tržaškem pristanišču zasidrali kar deset vojnih ladij, ki so usmerile topove proti mestu. Za usmrtitev četvorke ujetnikov so proti Krasu poslali cel bataljon vojakov. Notranji minister je v vsej državi prepovedal zborovanja in vsem krajevnim oblastem zaukazal strogo čuječnost.

Posebno sodišče
Posebno sodišče za zaščito države, ki je v času svojega delovanja (1927-43) obsodilo 4556 ljudi na skupaj 27.742 let zapora, 41 pa smrt, se je posebej za ta proces preselilo iz Rima v Trst. Eksekucija je bila sklep večmesečnega delovanja vlade proti tigrovcem zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časnika, pri čemer je bil nehote ubit njegov urednik. Sledile so množične aretacije, zapori in mučenja. Petnajst članov tržaške Borbe in trije tigrovci so bili na procesu obsojeni: štirje na smrt, drugih štirinajst pa na zaporne kazni, ki v seštevku znesejo kar 148 let.
Usmrtitev se je zgodila že nekaj ur po koncu procesa. Posebno sodišče, ki ga je ustanovil diktator Mussolini, namreč ni dovoljevalo priziva. Tudi prošnje za pomilostitev, ki so jo podpisali obsojenci, italijanskemu kralju Viktorju Emanuelu s sodišča sploh niso odposlali. Naslednje jutro so navsezgodaj na smrt obsojene nekaj po peti uri zjutraj peljali na strelišče pri Bazovici. 56 vojakov se je razporedilo v tri stranice kvadrata, četrto so sestavljali štirje stoli. Nanje so se usedli trgovec Ferdo Bidovec (22), bančni sel Franjo Marušič (24), trgovec Alojzij Valenčič (33) in uradnik Zvonimir Miloš (26). Vsi štirje Tržačani, slednji po narodnosti Hrvat. Odklonili so, da bi jim prevezali oči, in dva sta tik pred salvo uspela izreči “Živela Jugoslavija!” Ubite so položili v krste in jih skrivaj zakopali na tržaškem pokopališču sv. Ane.
O usmrtitvi so telegrafsko takoj obvestili Mussolinija, ki je osebno odločal o poteku procesa. Zaskrbljenost pa duceja ni minila. Še nekaj dni kasneje je napeto sledil, o čem poročajo tuji mediji, in potem dal resničnost podatkov iz časnikov osebno preverjati.
Interpretacija
Italijanski zgodovinarji se s procesom niso veliko ukvarjali, pravi zgodovinar dr. Gorazd Bajc (38) s koprske Fakultete za humanistiko: “Za nekatere, zlasti za del politike in publicistike, so bazovski fantje le teroristi.” V Trstu rojeni zgodovinar opozarja tudi, da je pojem terorizem v zadnjih letih treba gledati drugače kot pred stoletjem. Omeni tudi razcepljenost pri obeleževanju spomina na Bazovico med Slovenci, ki je bila močna med zamejsko levico v času informbiroja (1948). Hkrati pa pravi: “Morda pa je ravno okoli Bazovice bilo doslej še največ enotnosti, saj gre za spomin na prve protifašiste pri nas in širše v Evropi. Prav tržaški proces je pomenil prelomnico za evropsko javno mnenje, ki je bilo prvič seznanjeno, da na območju Julijske krajine ni vse v redu. Sami Slovenci so Bazovico 'posvojili' kot simbolni moment upora. Partizansko gibanje je Bazovico pogosto uporabljalo kot simbol, spomina pa ni moglo nikoli monopolizirati.”


Preprost spomenik s štirimi priimki bazoviških žrtev je vse od postavitve tarča številnih oskrunitev italijanskih neofašistov






Čeprav so slovenski napisi velikokrat tarča vandalizma, pa zadnji napis govori, da so bili na delu okoljski aktivisti

 Ruj na bazovski gmajni pozno poleti 2010

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost septembra. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani sami lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Oddaja VVFaktor je pomembna oživitev politično enostranske medijske krajine v državi. Lani sem bil zelo skeptičen, ko je vodenje prevzel Aljuš Pertinač, a se je izkazalo, da sem se zelo motil. (VVFaktor 158, KLIK in KLIK)
Trump je dosegel več, kot bi si lahko želel. Umiril je odnose z Rusijo in za pogajalsko mizo spravil Kima III. Seveda si je to to Kim Kako-mu-je-že-ime želel, ker so ga sankcije stisnile ob zid, a vendar gre za izjemen diplomatski dosežek. Dogodek desetletja.
(VVFaktor 153, KLIK, KLIK in KLIK)
Idiotizem je, da levica z davčnim sistemom prepoveduje luksuz. Bogati so vedno kupovali drage stvari in naš sistem jih sili, da to počnejo v drugih državah. (VVFaktor 148, KLIK)
Aktualna vlada ima sreč…

Moj volilni program (33+)

Z Bojanom Požarjem sva se dogovorila, da kot kandidat zagovarjam svoja stara in znana stališča, s katerimi se tudi sam strinja. Glede kanabisa sva že oba povedala, da sam legalizaciji odločno nasprotujem. A Lista novinarja Bojana Požarja (LNBP) je demokratična in neideološka stranka, ki je nastala, da bi razgradila globoko državo. Tu pa teme kot so partizani, evtanazija, legalizacija marihuane, splav ipd. ne igrajo nobene vloge. Levičarji tovrstne teme vedno lansirajo tik pred volitvami, da se potem kandidati prerekajo o tem, kdo je začel državljansko vojno leta 1941 in nimajo časa za predstavitev svojih gospodarskih programov. Mi na ta trik ne bomo nasedli. 33+ Bojan Požar se strinja tudi z mojimi programskimi dodatki, ki so sicer vsi v duhu programa njegove stranke, ki se bori proti korupciji in birokratizaciji. Programu Požarjevih 33 točk zato na tem mestu javno dodajam svoje poudarke. Najpomembnejša je: Šolska reforma Takoj zmanjšati obseg obveznega znanja za polovico. Učbeniki …