Preskoči na glavno vsebino

Izpoved terorista

Marc Lenagham je bil zaradi več poskusov umorov kot terorist obsojen na dvanajst let ječe. Ni se skesal. Po dveh letih zapora je k njemu prišel duhovnik. Z omembo Marije in Međugorja se je njegovo življenje začelo spreminjati. Zagreti terorist je v nekaj mesecih postal vnet mirovnik.
Marc Lenagham je v času odraščanja v zahodnem Belfastu videl in doživel veliko nasilja, ki ga je nad njegovimi rojaki izvajala britanska vojska. Belfast, prestolnica Severne Irske, dela zelenega otoka, ki ga Velika Britanija po osamosvojitvi Irske (1922) ni hotela zapustiti, je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja žarišče spopadov med irskimi in britanskimi skrajneži. Oboroženi spopadi med terorističnimi skupinami katoliških republikancev na eni in teroristi protestantskih unionistov ter britansko vojsko na drugi strani, so terjali več kot 3200 žrtev. “Požgali so nam hišo, zato smo morali iskati nov dom. Veliko prijateljev in znancev je izginilo ali pa so bili ubiti. Za vse to smo krivili britansko vojsko,” se Lenagham spominja svojega otroštva.
Pravični boj
“V meni so naraščali jeza, želja po maščevanju in sovraštvo,” pripoveduje Lenagham. Zato se je začel zanimati za politiko. “Prepričali so me, da je naš boj pravičen. Verjeli smo, da se borimo za mir, svobodo in pravičnost. Ampak vedno bolj smo postajali ogorčeni, maščevalni in sovražni. V takem vzdušju sem odraščal. Zdaj razumem, da sem bil v dušo globoko ranjen,” nadljuje Lenagham.
Vključil se je v organizacijo IRA in postal terorist, prepričan, da je borec za svobodo: “Verjeli smo, da opravljamo plemenito dolžnost.” Začel je raznašati letake s protibritansko in proticerkveno vsebino. Naučili so ga streljati, se spominja: “Učili so nas, naj, ko streljamo v čelo, merimo v vrat.” Inštruktor jim je večkrat ponavljal: “Ne ubiješ s pištolo, ampak s srcem.”
Štiri leta je bila IRA mlademu študentu ruščine in marksizma glavna “obštudijska dejavnost”. A tri mesece pred zaključnimi izpiti na fakulteti je pristal v zaporu. 15. januarja 1982 so napadli neko hišo v Belfastu in za talce vzeli vse njene stanovalce. Ko so jih napadli britanski vojaki, so z oken na prihajajoča vojaška vozila odprli ogenj. En vojak je bil ubit.
Ječa
Kljub streljanju je Marc s tovarišem sedel na motor. V trenutku med vožnjo, ko je nameril brzostrelko v britanskega vojaka, se je motor prevrnil. Tovarišu je uspelo zbežati, Lenaghama pa so ujeli. Po šestih dneh zasliševanja v preiskovalnem zaporu je bil obsojen na dvanajst let ječe zaradi večkratnega poskusa umora.
V ječi je ostal povezan z organizacijo IRA. Informacije in letake so si lahko izmenjevali le pri maši, zato je redno obiskoval nedeljsko bogoslužje, čeprav je bil, kot pravi, “brez Boga in njegov nasprotnik”. Katolike in duhovnike je imel za slabiče, strahopetce in “izdajalce naše revolucije in naše borbe”.
Nekoč je pri maši pridigal duhovnik, ki se je ravno vrnil iz Međugorja. Govoril je o prikazovanjih, sporočilih in spreobrnjenjih, se spominja Lenagham: “Sam pri sebi sem mislil: ta človek res veruje. Po maši sem ga počakal in vprašal, če res verjame v te stvari. Mirno in zelo prepričljivo mi je odvrnil: 'Seveda, jasno.'” Duhovnik ga je vprašal, ali bi se lahko še kdaj dobila. Lenahgam je bil takoj za, saj ga je nameraval spreobrniti in prepričati, da se je treba britanski nadoblasti upreti z orožjem.
A se je zgodilo nasprotno. Duhovnik mu je prinesel knjigo z Marijinimi sporočili iz Međugorja in Lenaghamu se je začel svet postavljati na glavo. Čeprav je bil prepričan, da gre za pravljice, ga je vse skupaj začelo zanimati. “Vendar pa se je en majhen del mene začel odpirati. Sledil sem tihemu notranjemu glasu. Med branjem sem prišel do fotografije vseh vidcev. Vzelo mi je sapo: nasmeh vidkinje Vicke Ivanković me je prepričal, da ne gre za igrice, ampak za resnično stvar,” pravi Lanagham. Počasi se je njem rodila sprememba: “Prva zmaga v mojem srcu je bila, ko me ni več razvedrila novica o umoru, nasilju ali maščevalni akciji. Nasprotno, ob tem sem postajal vse bolj žalosten.”
Bližal se je dan odločitve. Lenagham ga ne bo nikoli pozabil: “Bilo mi je zelo težko, a nekega dne sem šel k nadrejenim v IRI in dejal, da moralno ne morem več opravičevati naše oborožene borbe in ubojev. Življenje mi je postalo vrednota. Ne morem ga več uničevati. V tistem trenutku so me imeli za strahopetca in izdajalca. A to je bila moja pot. Bil sem svoboden in srečen kot ptiček na veji.”
Čudež
Življenje se mu je spremenilo. Težko je sicer sprejel, da Bog odpušča tudi najtežje grehe, a si je, kot pravi, pomagal s Svetim pismom, kjer je bil Davidu oproščen umor. Po šestih letih zapora, ko se mu je iztekla polovica kazni, je bil pogojno izpuščen (1986). Takoj je odpotoval v Bosno in Hercegovino, takratno socialistično republiko nekdanje Jugoslavije. Pričakoval je, da bo videl kak čudež, a iz tega ni bilo nič. Tri leta kasneje pa je čudež, kot ga imenuje, vendarle doživel. “Bog ima čuden smisel za humor,” pripoveduje o dogodku izpred dveh desetletij. Na vrhu romarske gore Križevac je srečal nekega britanskega vojaka, ki se je spreobrnil v istem času kot on, tudi s pomočjo Marije iz Međugorja. V pogovoru sta ugotovila, da je bil prav on eden od vojakov, ki so Lenaghama v Belfastu aretirali in na mrtvo pretepli: “Objela sva se in nato skupaj zmolila rožni venec drug za drugega in za mir na Severnem Irskem. Molitev lahko ustavi vojno.”
Pred dobrim tednom je o svoji življenjski zgodbi spregovoril tudi na mednarodnem festivalu mladih v Međugorju. Formula uspeha je v samo petih besedah, je prepričan: “Gospod, daj, da začnem na novo.”

besedilo in fotografije: Tino Mamić


Objavljeno v Primorskih novicah v soboto, 14. avgusta 2011:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…